Vrhovno sodišče: banka po ugotovljeni ničnosti pogodbe ne more zahtevati plačila obresti

Vrhovno sodišče je v eni od najnovejših odločitev ponovno poudarilo pomembno načelo pri sporih zaradi kreditov v švicarskih frankih. Če je kreditna pogodba nična, banka od kreditojemalca ne more zahtevati plačila pogodbenih obresti ali drugega nadomestila za uporabo izplačanega denarja.

Sodišče je pojasnilo, da takšna posledica izhaja neposredno iz ničnosti pogodbe. Ker je za neveljavnost pogodbenega razmerja odgovorna banka, ta ne more ohraniti pravic, ki bi jih imela le na podlagi veljavne kreditne pogodbe.

Ob tem je zavrnilo tudi argumente bank, da so zaradi takšne odločitve postavljene v neenakopraven položaj v primerjavi s kreditodajalci, ki so sklepali kredite v evrih. Po presoji sodišča primerjava med tema položajema ni ustrezna. Kreditojemalec, ki odplačuje veljavno kreditno pogodbo, namreč ni v primerljivem pravnem položaju s kreditojemalcem, pri katerem je bila pogodba zaradi nepoštenih pogodbenih določil razglašena za nično.

Vrhovno sodišče je poudarilo tudi pomen prava Evropske unije. Nacionalna sodišča so dolžna domačo zakonodajo razlagati tako, da zagotavlja učinkovito varstvo pravic potrošnikov, kot jih določa pravo EU. Takšna razlaga po presoji sodišča ne pomeni nedopustne retroaktivne uporabe zakonodaje, temveč predstavlja izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice pri uporabi evropskega prava.

Odločitev dodatno utrjuje sodno prakso, po kateri ničnost kreditne pogodbe ne vpliva le na obveznost vračila glavnice, temveč tudi na vprašanje, katere denarne zahtevke lahko banka po razglasitvi ničnosti sploh še uveljavlja. Pri tem je stališče sodišč vse bolj jasno – banka lahko zahteva vračilo dejansko izplačanega kapitala, ne pa tudi koristi, ki bi ji pripadale le, če bi bila pogodba veljavna.

Vrhovno sodišče: zastaranje pri CHF kreditih ne more začeti teči, dokler potrošnik ne more učinkovito uveljaviti svojih pravic

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo pomembno odločitev, ki bo pomembno vplivala na postopke nekdanjih kreditojemalcev v švicarskih frankih. Sodba prinaša jasnejša merila glede vprašanja, kdaj začne teči zastaralni rok za zahtevke potrošnikov, ki zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev zahtevajo vračilo preplačanih zneskov.

Pri svoji odločitvi se je vrhovno sodišče oprlo na sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki poudarja, da mora biti potrošniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. To pomeni, da zastaralni rok ne sme začeti teči v trenutku, ko potrošnik še objektivno ne more vedeti, da so bile njegove pravice kršene.

Zavedanje o kršitvi je odločilnega pomena

Po stališču vrhovnega sodišča začetek zastaranja ni odvisen zgolj od datuma sklenitve kreditne pogodbe ali od poteka njenega izvajanja. Ključno je vprašanje, kdaj je potrošnik lahko razumno ugotovil, da posamezna pogodbena določila niso bila poštena in da ima zaradi tega možnost uveljavljati sodno varstvo.

V praksi to pomeni, da zastaralni rok praviloma začne teči najpozneje takrat, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena ničnost konkretne kreditne pogodbe oziroma ko ima potrošnik dovolj informacij, da lahko razume posledice nepoštenega pogodbenega pogoja.

Odločitev temelji na evropskem pravu

Pri razlagi začetka teka zastaralnega roka je Vrhovno sodišče sledilo stališčem Sodišča Evropske unije, ki že več let poudarja, da nacionalna pravila o zastaranju ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih potrošnikom zagotavlja pravo Evropske unije.

Potrošnik namreč pogosto nima strokovnega znanja s področja bančnega poslovanja in ob sklenitvi pogodbe praviloma ne more presoditi, ali posamezne določbe pomenijo nepošten pogodbeni pogoj. Zato ni mogoče pričakovati, da bo zahtevek vložil že v času trajanja kreditnega razmerja, če za morebitne kršitve sploh ni vedel.

Pomen odločitve za druge kreditojemalce

Odločitev ne pomeni, da so vsi zahtevki nekdanjih kreditojemalcev avtomatično pravočasni ali utemeljeni. Pomeni pa pomembno spremembo pri presoji zastaranja.

Sodišča bodo morala v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je imel potrošnik dejansko možnost pravočasno spoznati, da vsebuje njegova kreditna pogodba nepoštene pogoje. Šele od takrat je mogoče presojati začetek teka zastaralnega roka.

Za številne nekdanje kreditojemalce, ki so svoje kredite že poplačali ali konvertirali v evrske kredite, ta odločitev predstavlja pomembno potrditev, da zgolj potek časa od sklenitve pogodbe še ne pomeni izgube pravice do sodnega varstva.

Katera dokumentacija je potrebna za presojo možnosti vložitve zahtevka proti banki?

Ena najpogostejših dilem nekdanjih kreditojemalcev je, ali lahko postopek začnejo tudi, če nimajo več celotne kreditne dokumentacije. Odgovor je pritrdilen, vendar je za kakovostno pravno presojo pomembno zbrati čim več podatkov o kreditu.

Osnovni dokument je kreditna pogodba z morebitnimi aneksi, saj iz nje izhajajo bistveni pogoji kreditnega razmerja. Pomembna je tudi prometna kartica oziroma pregled vseh mesečnih plačil, iz katerega je razvidno, koliko glavnice, obresti in drugih stroškov je bilo dejansko poravnanih.

Če je bil kredit že poplačan, je priporočljivo priložiti tudi izbrisno pobotnico oziroma potrdilo banke o zaprtju kredita. V primerih, ko je bil kredit med odplačevanjem pretvorjen v evrski kredit ali refinanciran pri drugi banki, je koristno predložiti tudi dokumentacijo o konverziji oziroma novem kreditu.

Za presojo bankine pojasnilne dolžnosti so lahko pomembni tudi podatki o izobrazbi, poklicu in finančnih izkušnjah kreditojemalca v času sklenitve pogodbe ter podatek o bančnem svetovalcu, ki je kredit predstavil. V določenih primerih je pomemben tudi notarski zapis oziroma sporazum o zavarovanju terjatve.

Če posameznih dokumentov nimate več, to praviloma ni razlog, da primera ne bi bilo mogoče obravnavati. Večino ključne dokumentacije je mogoče na zahtevo pridobiti neposredno od banke, zato je smiselno najprej opraviti pravni pregled razpoložljivih listin in nato po potrebi zahtevati še manjkajoče dokumente

Za uspešno pravno presojo primera ni dovolj zgolj kreditna pogodba. Pomembno je zbrati celotno dokumentacijo, iz katere je mogoče ugotoviti način sklepanja pogodbe, potek odplačevanja in dejanski finančni učinek kredita.

Osnovni dokument je kreditna pogodba skupaj z vsemi aneksi, iz katerih so razvidni znesek kredita, obrestna mera, valutna klavzula in ostali pogodbeni pogoji. Če je bil kredit med odplačevanjem spremenjen ali konvertiran v evrski kredit, je treba priložiti tudi pogodbo o konverziji oziroma vse kasnejše anekse.

Prav tako je pomembna tako imenovana prometna kartica oziroma pregled vseh plačil kredita. Gre za dokument, ki ga izda banka in iz katerega so razvidni vsi mesečni obroki, razdelitev med odplačilo glavnice in obresti ter morebitni stroški ali predčasna poplačila. Na podlagi teh podatkov je mogoče izdelati finančni izračun skupnega zneska plačil in oceniti višino morebitnega preplačila.

Če je bil kredit že poplačan, je priporočljivo pridobiti tudi potrdilo o zaprtju kredita oziroma izbrisno pobotnico. V številnih primerih banke razpolagajo tudi z rekapitulacijo kredita, kjer so navedeni skupni zneski plačane glavnice, pogodbenih obresti in drugih stroškov. Tak dokument pogosto omogoča bistveno hitrejšo pripravo finančne analize.

Vračilo obresti in vprašanje nadomestila za uporabo denarja

V zadnjem obdobju je sodna praksa dodatno razjasnila tudi vprašanje medsebojnih denarnih zahtevkov po ugotovljeni ničnosti kreditne pogodbe.

Če sodišče ugotovi, da je kreditna pogodba nična, je osnovno pravilo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti tisto, kar je prejela. Kreditojemalec praviloma vrne le znesek dejansko prejetega kredita, banka pa mora vrniti vse zneske, ki jih je prejela brez veljavne pravne podlage.

To vključuje predvsem plačane obresti, stroške in druga plačila, ki presegajo znesek izplačane glavnice. V številnih primerih predstavljajo prav obresti največji del zahtevka za vračilo.

Posebej pomembna pa je novejša sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki je zavzela stališče, da banka po ugotovljeni ničnosti pogodbe od potrošnika ne more zahtevati posebnega nadomestila zgolj zato, ker je ta v določenem obdobju uporabljal izplačana sredstva. Takšno dodatno plačilo bi bilo v nasprotju z namenom varstva potrošnikov in bi zmanjšalo odvračilni učinek sankcije ničnosti.

Poleg vračila preveč plačanih zneskov se lahko v posameznih primerih odpirajo tudi vprašanja zakonskih zamudnih obresti. Če je banka prejemala plačila, do katerih glede na ničnost pogodbe ni bila upravičena, se lahko postavi tudi vprašanje njene obveznosti plačila zamudnih obresti od neupravičeno prejetih zneskov. O tem se vedno odloča glede na okoliščine posameznega primera in ob upoštevanju aktualne sodne prakse.

Prav zato je priporočljivo, da se vsak primer pregleda individualno. Šele po analizi kreditne dokumentacije, načina odplačevanja in vseh opravljenih plačil je mogoče oceniti, kakšna je dejanska višina morebitnega zahtevka za vračilo obresti, stroškov in drugih neupravičeno plačanih zneskov.